Terminologija, povezana z definicijo keramike, predpostavlja določene načine oblikovanja, uporabo določenih tehnologij, materialov, načinov žganja in dekorativnih prijemov ter, sočasno, izključuje nekatere bolj svobodne, kombinirane in samosvoje postopke. Konkretna razstava se ne želi omejiti na predstavitev keramike v "pravovernem" tehnološkem smislu, temveč prikazuje keramiko kot svobodno polje za raznovrstno avtorsko uporabo.

Razstava Keramika je ženskega spola raziskuje odnose med keramiko in drugimi likovnimi zvrstmi: skulpturo, oblikovanjem, grafiko, slikarstvom in instalacijo. Prav tako se sprašuje o odnosu keramike do dekorativne in uporabne funkcije. Likovni in tehnološki načini se navadno povezujejo s posebnimi vsebinami, ki jih avtorice raziskujejo v okviru svojih opusov. Na razstavi se posamezne vsebine izrazijo kot likovni in pomenski odnosi med črnim in belim, organskim in geometrijskim, prostorskim in ploskovnim, biološkim in civilizacijskim, intimnim in družbenim ali čustvenim in predmetnim.

Razstava Keramika je ženskega spola skuša torej pokazati, da je medij keramike enakovreden in polnokrven nosilec umetniškega sporočila. Keramika stoji prav na začetku razvoja umetnosti, a v vseh tisočletjih svojega ustvarjalnega obstoja ni izgubila svoje izrazne moči. Še več – pridobila je zrelost, s katero se more samozavestno in velikodušno povezovati z vsemi tradicionalnimi in sodobnimi mediji, pri tem pa ohraniti svojo edinstveno sporočilno in likovno izrazno moč.

Barbara Jurkovšek: Pogledi nesmrtnosti

Barbara Jurkovšek je slikarka, vendar svobodno poseže tudi po drugih medijih, kadar meni, da bo tako laže in tehtneje izrazila svoje ustvarjalne zamisli. Projekt z naslovom Albino United je tako enakovreden spoj slikarstva, kiparstva in keramike. Gre za razširitev njenega slikarskega dela, v katerem avtorica išče vezi med umetnostjo in znanostjo. Njen opus namreč zaznamujejo močni vsebinski vplivi naravoslovja in specialnih ved, kot so biologija, evolucija in taksidermija – veda o prepariranju živali.

Razstavljena serija reliefnih skulptur prikazuje fantazijske, "genetsko" deformirane in hibridne živali, ki posnemajo nagačene glave trofej. Ideja sestavljenih fantazijskih živali je sicer stara – najdemo jo že v starih mitologijah –, a v delu Barbare Jurkovšek ima izrazito sodoben prizvok, čeprav formalno na prvi pogled deluje tradicionalno, celo ljudsko. Skrbno oblikovani detajli posnemajo rezbarsko rastlinsko ornamentiko, ki navadno krasi podstavke trofej v lovskih sobah. Čista belina gline z nežnim poprhom roza in turkiznih odtenkov pa spominja na okrasne, nemalokrat kičaste porcelanaste kipce.

Forme so prefinjeno oblikovane in spominjajo na umetelne slaščičarske izdelke. Zato gledalca toliko bolj presenetijo krvavi pogledi steklenih oči ali rogovje v obliki otroških ročic. Avtorica izkoristi šokantni kontrast, da poudari instinktivni človekov odpor do vsega drugačnega. Kreature, ki jih neredko ustvari tudi narava sama in vzbujajo strah, zgroženost ali posmeh, imenujemo spački, nakaze ali monstrumi. Vse te besede imajo izrazito ekspresiven pomen. Albini so ljudje in živali z genetsko okvaro, ki se kaže kot pomanjkanje kožnega pigmenta. V številnih kulturah široko po svetu biološka specifika albinizma prerašča v sociološko – albinom ponekod pripisujejo mistične in zdravilne lastnosti, zato so, tako ljudje kot živali, ogroženi. Barbara Jurkovšek s svojim delom tej občutljivi skupini postavlja umetniški spomenik in hkrati nastavlja ogledalo človeku, ki se sicer postavlja nad naravo, a vendar marsikje ne dosega norm naravnih zakonov. Projekt Albino United z na videz nedolžno, vendar groteskno vsebino ironizira in parodira duha današnjega časa. Kritičen je do družbe, ki v hlepenju po lastni nesmrtnosti postavlja na kocko obstoj svoje in drugih bioloških vrst. Navkljub ljubkosti, ki se pomenljivo spogleduje s kičem, se delo poglobljeno in senzibilno sprašuje o temeljnem vprašanju odnosa med življenjem in smrtjo.

Bojana Križanec: Črno-bel svet

Črno-bele skulpture Bojane Križanec so likovno in vsebinsko dvopomenske. Geometrijske forme sestavljajo ploskve iz valjanje gline. Njihovo strogost mehčajo naključne organske razpoke, ki so posledica žganja v tehniki raku. Sestavljive oblike iz raznovrstnih izrezov valjev dopuščajo različne možnosti postavitve, dinamične zasuke in kompozicijske zamike. Geometrijske telesnine so v sozvočju s črtno poslikanimi površinami. Črte so ponekod uporabljene izključno grafično, drugje pa jih moremo prepoznavati kot ulice na zemljevidih mest, tlorisne zasnove stavb ali rastlinske motive. Dinamična izmenjava konveksnih, konkavnih in ravnih linij in oblik v kombinaciji s črno-belo poslikavo daje poudarjene optične učinke.

Likovni kontrast ustreza vsebinskim kontrastom, ki jih avtorica, nemalokrat zelo angažirano, vključuje v svoja dela. Z njenimi deli prikazan odnos do sveta je črno-bel tudi v metaforičnem smislu. Lepota ima na svojem drugem koncu grešnost, ljubezni in erotiki je nasproti postavljena nečistost, hinavščina ali pornografija, moč in oblast hodita z roko v roki s pohlepom in vojno. Raznovrstni materiali, ki dopolnjujejo keramične forme, razširjajo vsebinske pomene. Tako, denimo, upodobitev gole Carle Bruni – sprva modela in manekenke ter kasneje prve dame Francije – v kombinaciji z aplikacijo iz kovancev ter detajlom, ki spominja na tloris srednjeveške arhitekture, ponuja v razmislek in interpretacijo zgodovinsko utrjena razmerja med ljubeznijo, lepoto, denarjem in politično močjo. Umetna lilija ne vzbudi le vprašanja o odnosu med pravo in plastično cvetlico, temveč je kot simbol nedolžnosti in čistosti marsikdaj v kontrastu s pomenom, ki ga ima kot cvet vladarjev. Rdeči svileni trakovi prav tako lahko pomenijo dvoje: na eni strani ljubezen in erotiko, na drugi prelito kri.

Večplastnost pomenov razkrivajo tudi na prvi pogled dekorativne šatulje, t. i. Pandorine skrinjice. Pandora, deklica iz grške mitologije, je bila prva ženska, ki so jo bogovi naredili iz gline. Na zemljo naj bi prišla kot božji dar, v resnici pa je šlo za Zevsov maščevalni načrt zaradi Prometejeve predrzne kraje ognja na Olimpu. Lepa Pandora ni mogla premagati svoje radovednosti in je kljub prepovedi za hip pokukala v svojo poročno skrinjico. In iz nje so na svet izskočile vse tegobe, ki pestijo človeštvo – od bolezni do zlobe. Tudi Bojana Križanec v svoje skrinjice postavi različne predmete. Ti naj presenetijo ali celo šokirajo (preveč) radovednega gledalca.

Hana Karim: Spoj nakita s telesom

Kljub svoji mladosti se je Hana Karim v slovenskem prostoru že dobro uveljavila kot uspešna oblikovalka nakita. Kolekcija nakita //naslov kolekcije?// se loteva raziskovanja meje uporabnosti. Forme prstanov, brošk in ogrlic so oblikovane kot male skulpture in so pogosto grobe, toge in pretirano velike. Čeprav se zdi, da Hana Karim preizkuša skrajne dimenzije telesnega okrasja, pa gre bolj za preizkušanje skrajnih meja telesa. Okras, ki je na meji nosljivega, si podredi telo, ga omeji v gibanju in ga utesni v prostoru. Kosi nakita postanejo svojevrstni deli telesa, njegovi umetni podaljški skušajo prevladati nad človekom in njegovo osebnostjo. Gre za obrat običajnih vlog – nakit ni več okras telesa, temveč je telo podstavek nakitu, ki se po dimenziji približa skulpturi. Ta podstavek se lahko premika. Tako dobi v osnovi mrtva materija, keramična skulptura, možnost gibanja v prostoru. Ta dinamika daje keramičnim izdelkom Hane Karim vsakokratno spremenljivost in neponovljivost ter jih tako navdahne s posebnim, samostojnim življenjem.

Spoj organskega in anorganskega se pokaže tudi v načinu oblikovanja. Na prvi pogled gre za geometrijske oblike – polkroge, elipse, kvadrate, pravokotnike ter krogle in polkrogle – vendar so liki vselej ročno izoblikovani in organsko zaobljeni. Odtisi prstov in druge sledi oblikovanja, ki ponekod ostajajo vidni na glineni površini, dajejo osebni pečat in mehčajo strogost črno-belih objektov. Čistim grafičnim elementom in gladkim teksturam se občasno kot kontrast priključijo kaotični klobčiči zvite žice in vrvice.

Elementi iz žice, s katerimi Hana Karim spaja posamezne keramične dele v povezane celote, krepijo vtis masivnosti. Žičnata struktura spominja na oporno ogrodje pri modeliranju glinenih skulptur. Prstani imajo pogosto nekakšne organske izrastke antropomorfnih oblik. Zaslutimo lahko likovno zgledovanje pri konstruktivistični in dadaistični umetnosti, pa tudi pri umetnosti primitivnih ljudstev.

Nakit Hane Karim ima torej bolj kot uporabno vrednost v ospredju likovni in simbolni pomen. Kosi njenega nakita niso zgolj lepotilni in dekorativni dodatki, temveč delujejo kot magični amuleti, simboli moči in masivni ščiti – so torej nekakšna bojna oprema za ženske. Moč ženske pa je tradicionalno tesno povezana z močjo narave. In Hana Karim dojema oblikovanje gline kot naraven proces združitve dveh elementov – mehke prsti in ognja – v trdno in večno obstojno materijo.

Nika Stupica: Krhke prosojnosti

Nika Stupica k oblikovanju porcelana pristopa na izjemno občutljiv način, ki ustreza bistvu materiala. Ta s svojo tanko, prosojno belino izžareva krhkost, nežnost in eteričnost. Svetloba, ki preseva skozi stene porcelanskih form, dematerializira trdno snov in jo plemeniti s poduhovljeno čutnostjo.

Odnos med snovno prizemljenostjo in zračnostjo svetlobe Nika Stupica nadgrajuje s tem, da uporabne oblike, kot so krožniki in skodelice, preobraža v (neuporabne) izrazne forme. Cvetne čaše in čaše za pitje – avtorica se poigra z besedno in oblikovno podobnostjo – so forme, ki so na pol poti med naturalističnimi upodobitvami cvetlic in uporabnimi kozarci. Nežno obliko dopolnjujejo diskretni turkizni in rumeni toni ter natančna in prefinjena črtna risba, ki izvrstno dopolnjuje gladko porcelanasto površino, ne da bi jo preglasila. Kljub umirjeni krhkosti so forme napolnjene s posebno notranjo dinamiko. Ta se zgosti na mestu, kjer se navpično rastoče smeri naslikanih valovnic srečajo z valovitim grebenom roba čaše.

Korak dlje pri iskanju stika med uporabnostjo resničnega sveta in neuporabnostjo umetnosti Nika Stupica naredi pri oblikovanju tihožitij. To so krožniki okroglih, ovalnih in pravokotnih oblik, na katere so položene rastlinske forme. Porcelanasti ovoji drobnih vejic, listov in plodov, ki so med postopkom žganja zgoreli, so kot sledovi časa, spomini na preteklo življenje ali odtisi preteklosti. V njih zato zaslutimo veliko mero melanholije. V svoji spokojnosti in poduhovljenosti so ta tihožitja – nature morte – svojevrstni opomini na minljivost, spomini na smrt – memento mori. Bistveni sestavni del tega sporočila je motiv krožnika. Dopolnjujejo ga dekorativne rastlinice, za katere težko določimo, ali so užitne. Na klasičnih slikarskih tihožitjih je krožnik pomemben kompozicijski element, večkrat bogato obložen z raznovrstnim sadjem ali drugo hrano, ki simbolizira bogastvo in moč naročnika ali tudi bolj prikrite vsebine. Seveda na krožnik tudi v vsakdanjem življenju polagamo hrano, zato se povezuje z idejo življenja in preživetja. Kompozicija tihožitja ima tako močan simbolni značaj.

Površine krožnikov enakomerno prekriva raster izboklin, ki poudarja dekorativni element tihožitij. Pigmenti, ki jih Nika Stupica dodaja v porcelansko maso, izredno tankočutno dopolnjujejo porcelansko belino. Zaradi obilice zračnosti in svežine njene forme delujejo kot posebne akvarelne risbe –, le da imajo tri dimenzije.

Lučka Šićarov: Resno s humorjem

Keramične skulpture Lučke Šićarov so sproščene in polne humorja. Avtorica namreč v svoje delo vnaša tisto, kar bolj poznamo iz karikature, satire in humorne ilustracije – to so elementi preobrata, presenečenja in pretiravanja. Za oblikovanje čipkastega perila, ženskih ročnih torbic, korzetov, šmink ali klobukov se namreč zdi žgana glina neustrezen, pretrd material. Pisano engobirane ali glazirane izdelke avtorica sproščeno kombinira z raznovrstnimi materiali in najdenimi predmeti, kot so žica, tkanine, spominske medalje, fotografije, tulci nabojev ali star polomljen nakit. Veliko teh predmetov v sebi nosi intimne zgodbe, avtorica pa včasih izkoristi tudi njihovo sugestivno ali metaforično moč. Humor si podaja roko z dvoumnostjo in provokativnostjo. Na videz nezdružljivi elementi ustvarjajo trenutke presenečenja, pripovedujejo duhovite, nemalokrat avtobiografske zgodbe, ki pa pod površino sproščenosti skrivajo globlje pomene. Kosi oblačil in predmetov, ki jih avtorica oblikuje, so svojevrstni simboli – včasih celo fetiši – ženskosti. V svoja dela Lučka Šićarov tako vpleta vprašanja erotike ter odnosa med moškim in žensko.

Uporabni predmeti, ujeti v nepravi material, postanejo neuporabni in lažni. Avtorica, filozofinja po izobrazbi, tako odpira filozofska vprašanja o razmerjih med videzom in resnico, med tistim, kar je zunaj, in tistim, kar je znotraj. Vprašanje, kaj ženska skriva v svoji torbici pod šminko ali pod perilom, si lahko zastavimo v navihanem tonu. Obenem pa gre vselej za globlja vprašanja o identiteti ženske, o njenem položaju v družbi, o njeni samozavesti.

Smisel Lučke Šićarov za pripovedovanje zgodb se pokaže tudi v naslovih del, ki so močno sugestivni in odpirajo možnosti za širšo interpretacijo oz. branje zgodb. Na eni strani poveličevana ženstvenost, lepota in množica dekorativnih detajlov se na drugi strani uravnoteži s pripovedjo o težjem položaju in žrtvovanju ženske v družbi, o njeni odvisnosti in ranljivosti. Stereotipne podobe se izmenjujejo s feministično obarvanimi pogledi. To so vprašanja, na katera so mogoči le individualni odgovori, kar Lučka Šićarov razkriva z individualnostjo oblik. Keramične korzete – zaradi njihove oblike jih lahko zamenjamo za ženski torzo – tako dopolnjujejo ogledala, ki v svoj odsev ulovijo obraze obiskovalcev. Gledalec tako lahko "pomeri" različne zgodbe ter se poistoveti z njihovimi strastmi in njihovimi bolečinami.(Skrij)