Trnovu
Finžgarjeva galerija Ljubljana, 3. 6. - 12. 9. 2015
Razstava slik, risb, fotografij in del v steklu ob 30-letnici galerije
Dvanajst impresij za Trnovo
Jože Plečnik je del mostu čez Gradaščico, ki sega na trnovsko stran, z napisom posvetil »TRNOVU«. Most deluje kot slavnostni vhod v mestno četrt, ki jo, kakor z dvojnim klicajem, označujeta zvonika trnovske cerkve. Okrog tega središča se je vselej pletlo bogato kulturno življenje. Del njega je že od sredine osemdesetih let Finžgarjeva galerija v župnijski stavbi. Dvanajst povabljenih razstavljalcev je v preteklosti že soustvarjalo zgodbo galerije; nekaterim umetnikom je razstava v Finžgarjevi galeriji pomenila veliko priložnost na začetku ustvarjalne poti, druge razstave so bile posledica sodelovanja umetnikov s krogom intelektualcev, ki so se zbirali v Trnovem, tretje so bile odraz idejnega povezovanja umetnosti in duhovnosti ali pa nadaljevanje umetniških posegov v trnovski cerkvi. S pričujočo razstavo pa so vabljeni avtorji in avtorice poskusili izraziti današnji pogled na Finžgarjevo galerijo, trnovsko cerkev, Trnovo kot mestno četrt ter širše, na duhovni, simbolni in estetski kontekst aktualnega prostora in časa.
Jožeta Bartolja je za združevanje starega in novega navdihnilo opazovanje srednjeveških ikon. Frontalne upodobitve križanega, ki se zgledujejo po romanskih upodobitvah, so naslikane na stare, od časa, vremena in morske soli zlizane deske. Čas, ki je zapisan v razbrazdano površino lesa, ilustrira avtorjevo misel, da do večne resnice ni mogoče priti na takojšen način, temveč se do nje dokopljemo z molitvijo, meditacijo in dolgotrajnim premišljevanjem. Žlahtnost spoznanja slikar poudari s pozlato. Na pogled anahronistična upodobitev v detajlih razkriva sodoben slikarski pristop. Tudi zato se na Bartoljevi sliki preteklost, sodobnost in prihodnost zlijejo v en sam brezčasen trenutek.
Lucijan Bratuš posreduje slikarski vtis s Sinjega vrha. V radostni, avtorjevi rodni pokrajini, se je zaobljeno gričevje zlilo z mehkimi oblaki in v svoje puhasto nedrje sprejelo osamljene domačije. Nebesna sinjina se je razlila na zemljo, da bi upravičila krajevno ime – s te razgledne gore med Ajdovščino, Colom in Predmejo se namreč zasluti tudi morska modrina. Točka na vrhu gore, kjer se srečata zemlja in nebo – snovno in duhovno, je naravno svetišče. Krajinsko horizontalo je Bratuš nadgradil z dinamičnimi diagonalnimi potezami. Kompozicijske silnice, ki jih je nanizal iz središča navzven, ponazarjajo razdajanje in sprejemanje. Optimistično energijo podpirajo intenzivni odtenki kontrastnih barv.
Motiv križa se pojavi tudi v fotografijah Urške Nine Cigler, vendar v njenem delu ne gre za religiozen, temveč geometrijski simbol. Avtorica s fotoaparatom zapisuje likovno zanimive detajle, ki jih najde v Trnovem. Likovna estetika barv, vzorcev in tekstur se pozornemu opazovalcu lahko razkrije na vsakem koraku, a jo v naglici, prav zaradi njene vsakdanjosti, največkrat spregledamo. Tudi »nelepe« stvari – napake in poškodbe v materialu, kakršne so rja, odluščena barva ali popraskana površina – Ciglerjeva vidi kot očarljiva naključja, jih interpretira kot slikarske in grafične elemente ter jih vešče sestavlja v harmonične likovne kompozicije.
Črtomir Frelih se na duhovni kontekst galerijskega prostora odziva z eno od najbolj ikonskih podob sakralne umetnosti, križanjem. A naslov slike S križa obrača perspektivo pogleda. To ni slikarjev oz. gledalčev pogled na naslikano upodobitev križanega Kristusa, temveč obratno: pogled Križanega na slikarja oz. gledalca. Belina v ozadju in modro vijolični barvni odtenki nakazujejo spiritualno oz. duhovno razsežnost, prav tako se racionalizmu izmika ekspresivna slikarska poteza. Pet navpično postavljenih lis, ki poudarijo in uravnotežijo kompozicijo, lahko interpretiramo tudi kot število Kristusovih ran. Iz Kristusove srčne rane se namesto (rdeče) krvi na gledalca – molivca – simbolično izliva (bela) svetloba razsvetljenja.
Regresija pomeni nazadovanje oz. vračanje na prejšnjo evolucijsko stopnjo, prav tako izraz označuje metodo spominjanja oz. vračanja v prejšnja življenja. S pojmom regresa Taja Ivančič poimenuje bitja, videna v regresiji. Avtorica idejo regresije poustvari na likovni in vsebinski ravni: slikarsko posnemanje likovne preteklosti ustreza kritičnemu pogledu na sodobno civilizacijo. Kaotičen spoj naivno oblikovanih človeških in živalskih teles, rastlinskih motivov in barvnih lis spominja na srednjeveške rokopisne upodobitve iz bestiarijev in svetopisemskih knjig. Narava in civilizacija, družba in družina, ljubezen in spolnost, biološko in duhovno ter človeško in živalsko se prepletajo v mozaik bizarnih podob, ki ga slikarsko pomirijo harmonično usklajeni pastelni odtenki.
Šopek cvetja, ki ga je naslikala Marta Jakopič Kunaver je svojevrstno darilo galeriji. Tako kot je slika lahko poklon naravi, razstava poklon občinstvu in odziv občinstva poklon slikarskemu delu. Beseda poklon je pomenljivo blizu naklonjenosti. Marta Jakopič Kunaver tihožitje naslika kot organski preplet abstraktnih potez, barvnih lis in madežev, ki se kot gmota idej dvigajo iz ostro zarisane vaze. Živopisen oblak cvetja spominja na pogled skozi kalejdoskop ali barvni vitraj, ki ga obliva sončna svetloba. Brez svetlobe ni slikarstva in, na simbolni ravni, tudi ne upanja, vere in ljubezni. Da je vse, kar vidimo, odsev višjih idej, slikarka nakaže z zrcalno podobo barvitega cvetja v razliti vodi na mizi.
Simbolika svetlobe, dobrote, gostoljubja in blagostanja se uteleša tudi v malih krožnikih iz barvnega stekla, ki jih razstavlja Matej Metlikovič. Motiv posode, kakor tudi naslikane ptice, plesalke in angeli, predstavljajo žensko načelo. Metlikovič se s tem navezuje na Marka Pogačnika, ki je v knjigi Ljubljanski trikotnik Trnovo označil za ženski del Ljubljane. Motiv ptice se povezuje tudi s praznikom pomladi, Gregorjevim, ki se mu v Trnovem poklonijo s spustom osvetljenih ladjic po Gradaščici. Stekleni krožnički prav tako prosevajo svetlobo, po obliki pa spominjajo na ladjice. Stilizirane risbe lahko beremo kot daljni odmev starokrščanske simbolike. Zato krožnički niso le dekorativni predmeti, temveč posebne, skoraj obredne posode za vsebinsko bogata likovna sporočila.
Slika iz cikla Prepadi navzgor kaže duhovno razsežnost slikarstva Jožefa Muhoviča. Človek je postavljen v dialoški odnos z neskončnim in nedoumljivim. V navideznem protislovju, v obratni smeri kot padli angel, pada človek navzgor. Temeljno religiozno vprašanje, vprašanje o življenju in smrti, Muhovič strne v neskončno kratek – ali morda neskončno dolg – trenutek med vdihom in izdihom. Breztežnost zvezdnega prahu je ujeta v ostro trikotno obliko in se kot likovni kontrast boleče zareže v površino platna. Napetost med likovno formo in pomenom naslikane podobe spočenja tisti »veliki pok«, ki je potreben, da uzremo resnico.
Čeprav lahko v izboru treh risb iz ciklusa 299 kosmatih opazimo namige na družbeno oz. institucionalno zgradbo Cerkve (upodobitev Jezusa Kristusa ob portretu Ivana Štuheca), je ideja, ki jo v tem ciklu razvija Arjan Pregl, veliko bolj enostavna in sproščena. Avtorjeva igrivost in humor se ne izrazita samo skozi likovna in beseda poigravanja, temveč tudi z neumetniškim risarskim pripomočkom. Kemični svinčnik je bolj kot umetniško orodje v rabi za brezciljno čečkanje po robovih zvezka. Odmik od visoke kulture, cenenost in naklonjenost banalnemu oz. ljudskemu se kaže tudi v »komercialni« zasnovi projekta: obiskovalci razstave lahko po nizki ceni kupijo katero od razstavljenih risb in hkrati predlagajo kosmati motiv po svoji izbiri, da ga avtor nariše »po naročilu«.
Noriaki Sangawa za slikanje ne potrebuje čopiča. Njegov pogled na slikarstvo sledi filozofiji povezanosti mikrokozmosa in makrokozmosa. Obnašanje barvnih pigmentov je podvrženo naravnim zakonom, zato se s prelivanjem barve na platnu podobe izoblikujejo same. Ustvarjanje umetnika je tako podobno stvarjenju vesolja: slike se razvijajo na organski način, umetnik pa le izbere trenutek, ko določeno obliko zamrzne na platnu. Prapok, nastanek svetlobe ali brstenje vesolja so le različni izrazi za opisovanje univerzalne resnice o rojstvu sveta. Vesoljni kaos se s časom oblikuje v vesoljni red. Nenehno gibanje in neizmerno energijo vesolja Sangawa likovno izrazi z dramatičnim svetlo temnim kontrastom in dinamično kompozicijo.
Tudi pogled na sliki Darka Slavca se odpira v vesolje. Podoba iz cikla Angeli kozmosa I. prikazuje od sonca ožarjeno silhueto v ogrinjalu, ki stoji na prepadu med zemljo in nebom. V ospredju sta evharistična simbola: hleb kruha in kelih. Zlate vinske kapljice so iz prevrnjenega keliha brizgnile v brezprostorje in se tam spremenile v drobcene, zvezdam podobne kaplje. Prav tako so v temino vesolja in proti sončevi krogli poleteli hlebi kruha, poslikana platna in vzvalovani prtiči. Motiv tlaka v obliki šahovnice ter geometrijska telesa predstavljajo svojevrsten poklon renesančnim velikanom, ki jim Darko Slavec ostaja zvest tudi v mojstrskem upodabljanju predmetov in perspektive.
Catherina Zavodnik Finžgarjevo galerijo v sklopu trnovskega župnišča vidi kot hram kulture, umetnosti in besede. Slika okroglega formata (po renesančnih zgledih oblikovan tondo) prikazuje Kaliopo, muzo epske poezije. Z rdečim ogrinjalom pokrito mlado žensko, ki je za hip odvrnila pogled od knjige, se zasanjano zazrla v daljavo ter rahlo odprla ustnice, kot bi hotela nekaj povedati, bi lahko primerjali tudi z motivom mulier docta iz krščanske ikonografije – to je upodobitev Marije, učene ženske, ki jo ob branju preseneti angel z veselim oznanilom. Prav tako pa je mogoče podobo razumeti kot simbolni avtoportret slikarke, pesnice in senzibilne ženske, ki skuša v sodobnem materialističnem svetu poiskati duhovne vrednote.
Monika Ivančič Fajfar
Nekaj utrinkov o prvi razstavi v Finžgarjevi galeriji pred tridesetimi leti
Likovna umetnost se je v začetku osemdesetih, kmalu potem, ko sem diplomiral na ljubljanski ALU, iz modernistične abstrakcije čistega slikarstva kot slikarstva, ki ga je v času mojega študija zagovarjal profesor Tomaž Brejc, prevesila v postmodernistično novo podobo, s katero se je ponovno vzpostavil most do umetnosti preteklih obdobij. Na slikah in kipih so se spet pojavili figuralni motivi iz antičnega mitološkega repertoarja in simboli arhaičnih ter izvenevropskih kultur/religij, delno tudi v navezavi z iskanji novih duhovnih gibanj (nova doba - new age). Modernizem pa se je nadaljeval kot temni modernizem, na način upodabljanja temne, tragične, tudi nihilistične razsežnosti bivanja, kakršna se je kazala po koncu mnogih utopičnih odrešilnih ideologij.
V začetku leta 1981 smo se na skupinski razstavi v ljubljanski Mestni galeriji prvič skupaj predstavili Lojze Čemažar, Marko Ivan Rupnik in jaz. Naše ustvarjanje je izhajalo iz aktualnih umetniških tokov, hkrati pa smo iskali alternativo oz. dopolnitev takratnim iskanjem. Povezovalo nas je navdušenje nad umetnostjo, utemeljeno na enkratnosti osebe (personalizem), ki v svojem ustvarjanju išče izraz notranjega človeka in harmonijo kot razodetje presežne absolutnosti.(1) Blizu nam je bil svet religioznega, svet krščanske oz. svetopisemske duhovnosti in izročila, prisoten v delih mnogih velikih umetnikov, ne glede na to, ali so se izrekali za vernike ali ne. Čutili smo, da krščanski navdih v umetnosti odpira obzorja in sega globlje od »optimizma« Nove dobe in »pesimizma« Temnega modernizma.
Do prve razstave v Finžgarjevi galeriji je prišlo štiri leta kasneje, v kontekstu naraščajočih prizadevanj za bolj sproščen in odprt dialog v slovenskem prostoru, pa tudi za preraščanje delitev med vernimi in neverujočimi. Kot sodelavca krščanske študentske revije Tretji dan me je njen takratni urednik, dr. Janez Gril, na Prešernov praznik leta 1985 povabil s sabo v Horjul, na odprtje razstave slikarskih del Franca Zupeta Krištofa. Na razstavi, ki jo je z nagovorom odprl dramatik Ivan Mrak, sem se srečal tudi s Tarasom Kermaunerjem. Njegove knjige in eseje sem v tistih letih z navdušenjem prebiral, kar sem mu tudi povedal. Ker ga je zanimalo, kakšno je moje slikarstvo, sem ga povabil, da se ob priliki oglasi pri meni v ateljeju. Med povratkom v Ljubljano sva se z Janezom Grilom ustavila še v trnovskem župnišču, kjer sem se prvič srečal z župnikom Janezom Pogačnikom. Med našim pogovorom je spontano prišlo do zamisli in nato povabila, da bi ob prihajajočem praznovanju dvestote obletnice župnije, junija istega leta, postavil svojo razstavo v župnišču, v zimski kapeli sv. Križa.
Nedolgo zatem se je pri meni oglasil Kermauner. Moje delo mu je bilo všeč in ponudil mi je, da z veseljem kaj napiše o tem. Ker sem imel pred sabo razstavo v Trnovem, sva se dogovorila, da moje slikarstvo predstavi ob tej priložnosti. Razstavo v kapeli/galeriji, ki je takrat dobila tudi ime po pisatelju in trnovskem župniku Finžgarju, smo odprli 26. junija 1985. Taras Kermauner je s poglobljeno analizo umestil moje slikarstvo v kontekst aktualnega kulturno-duhovnega in ideološko-političnega trenutka; njegovo razmišljanje z naslovom »Slikarstvo kot molitev« pa je bilo objavljeno še istega leta v oktobrski številki revije Tretji dan.
Do prve razstave v Finžgarjevi galeriji je torej prišlo precej spontano: iz želje odpreti cerkveni prostor sodobni kulturi in umetnosti in, po drugi strani, odpreti sodobno slovensko kulturo in umetnost prostorom avtentičnega religioznega navdiha in doživljanja. Kermauner je v tem videl inovativno pot, ki pelje umetnost iz slepe ulice konvencionalizmov abstrakcije, deformacije in nihilizma. Z zavzetim odkrivanjem potencialov krščanstva je spodbujal tudi slovensko Katoliško cerkev, da se odpre, saj bo »morala v prihodnje nameniti veliko več pozornosti kulturi ... Ne kulturi kot taki, ne liberalno razsvetljenski; za to skrbijo drugi. Ampak tistemu, kar kulturo povezuje z Bogom in krščanstvom.«(2) V tekstu ob trnovski razstavi pa je zapisal tudi pomenljivo misel: »Danes je treba jasno in glasno povedati, da slovenska kultura izhaja tako iz razsvetljenskih, ateističnih, tudi antiteističnih, humanističnih virov kot iz krščansko religioznih; oba tokova sta večkrat v nasprotju, mnogokrat – večkrat kot mislimo – pa v soglasju ali se svojevrstno, tudi prikrito, prepletata.«(3)
To je veljalo takrat in velja še danes. O tem so pričevale mnoge razstave, ki so se zvrstile v Finžgarjevi galeriji, vse od prve, junija 1985, do današnje, na kateri razstavlja dvanajst avtorjev, ki smo v desetletjih delovanja galerije v njej že predstavili svoja dela: Matej Metlikovič (1985, 1988, 1991 in 2012), Marta Jakopič Kunaver (1985), Darko Slavec (1998), Arjan Pregl (2001), Črtomir Frelih (2002), Noriaki Sangawa (2004), Taja Ivančič (2006), Urška Nina Cigler (2006) Catherina Zavodnik (2007), Jože Bartolj (2007), Lucijan Bratuš (2011) in Jožef Muhovič (2012).
Matej Metlikovič
(1) prim. M. I. Rupnik, zapis v katalogu k razstavi, Mestna galerija Ljubljana, 1981. (2) Taras Kermauner, »Pasijon po Mateju«, Velikonočna Družina, 1989. (3) Taras Kermauner, »Slikarstvo kot molitev«, Tretji dan, oktober, 1985.
Razstavo pripravlja KUD Finžgarjeva galerija.
