Taja Ivančič: Ženska žival

slikarska razstava

Galerija FDV / odprtje razstave bo 14. 10. 2015 ob 12.30. uri.

Slike pogosto beremo kot pripoved o umetnikovem doživljanju in razumevanju sveta, kot odsev njegovega dojemanja aktualnih dogodkov, kot ilustracijo njegovih hrepenenj, misli, želja, sanj, strahov ali prepričanj, kot vidni izraz njegovega razmišljanja in čustvovanja ... Slike so lahko gostobesedne pripovedi ali tankočutni namigi. Lahko so hladni opisi prostorov in dogodkov ali brbotajoči izlivi emocionalnih doživetij. Lahko so objektivna poročila ali subjektivna sporočila. Lahko so zmes vsega.

Med pomenom in podobo, med razumskim in emocionalnim, med zavestnim in nezavednim stoji beseda. Taja Ivančič v besedah, besedilih in verzih, ki jih piše njen življenjski sopotnik Rudi Kofol Zven, najde vsebinska izhodišča za svoje slike. Avtobiografska slikarska izpoved dobi v tem primeru širši pomen, ustvarjalna poklicanost se še tesneje poveže z zasebnim življenjem.

V Zvenovi poeziji se kaže gostobesednost, prenasičenost, včasih grobost in ironija, v poenostavljenih pesniških oblikah in rimah pa tudi banalnost in prvinskost. Ti elementi se na slikah Taje Ivančič manifestirajo v (pre)nasičenosti barvnih ploskev, v nenavadnih spojih raznolikih motivov in form, nasprotujočih si zornih kotov in perspektiv, velikostnih razmerij, nelogičnih kompozicijskih rezov ter vsebinskih in likovnih kontrastov. Prizori iz vsakdanjega življenja se prepletajo s tihožitji, s krajinskimi upodobitvami, podobami iz podmorskega sveta in urbanimi elementi, s portretnimi in avtoportretnimi motivi, z motivi iz medijskega imaginarija, z živalskimi motivi ter z alegoričnimi in religioznimi citati. V njenem slikarstvu sobivajo ženstvenost in živalskost, senzibilnost in grobost, erotična privlačnost in surova moč.

Različni nivoji realnosti se združujejo v nadrealistične slikarske kolaže, ki spominjajo na intenzivne in čudaške sanjske prizore. Vendar slikarska nasičenost ni posledica nereda, nepremišljenosti ali naključnosti, temveč izraz občutja neharmoničnosti in neizbežne usodnosti, klavstrofobičnosti ali blaznosti. Razumemo jo lahko kot slikarkin oseben pogled na kaos in naključnost vsakdanjega sveta.

Vsebinski eklekticizem Taja Ivančič poudari z mešanico raznolikih slogovnih prvin. Pri tem črpa iz bogatega umetnostnozgodovinskega izročila. Iz renesanse prevzame klasično razdelitev umetnosti na disegno, stvaren opis z risbo, ter colorito, slikanje emocij z barvo. Vir navdiha so ji tudi umetniki dvajsetega stoletja, denimo Matisse, Chaïm Soutine in Jean-Michel Basquiat, ki so razburkali in preobrnili prenekatero slikarsko tradicijo. Zanimiva je njena risba na platno, narejena s kemičnim svinčnikom. Ta ni običajen risarski pripomoček, temveč vsakdanji pisarniški predmet, ki se bolj kot za umetniško ustvarjanje uporablja za pisanje in naključno čečkanje. V novejših delih večkrat uporabi tudi ekspresivne poteze s čopičem, ki obujajo spontanost otroške risbe, ritmične gravure in grafične napise.

Slogovno raznolika dela Taje Ivančič so podvržena določeni slikarski evoluciji, a pogosto v slikarkinem ateljeju nastajajo tudi sočasno: od poetično podanih prizorov do realističnih upodobitev, od sproščenih barvno anatomskih skic, krokijev do ekspresivnih barvnih abstrakcij. Čim bolj barva prevladuje nad formo, tem bolj pride do izraza neposredna emocionalna izraznost slike. A glavna nosilka zgodbe v delih Taje Ivančič vendarle ostaja (človeška) figura. Ta je postavljena v najrazličnejše prostorske odnose, ujeta v raznovrstne aktivnosti in, kakor v dramskih upodobitvah, podvržena pestri kostumografiji, scenografiji in koreografiji.

V aktualnem ustvarjanju Taje Ivančič je bolj izrazita kritična nota. Že v starejših romantičnoljubezenskih ali dražljivoerotičnih upodobitvah (golih) fotomodelov, princes in sodobnih Pepelk, soočenih s princi, poslovneži, duhovniki in očeti, smo lahko, poleg neke naivne otroške razigranosti, zaslutili tudi nemoč, strah, nasilje in smrt. Na novejših delih Taja Ivančič idejo (ženskega) telesa radikalizira s surovimi pogledi v mesarsko hladilnico. Ženski akt se spreminja v kos mesa, čutno žensko goloto nadomestijo gole stene. Na prvi pogled se zdi protislovno, da prav hladnost in brezčutnost na sliki pri gledalcu vzbujata najmočnejše čustvene odzive. Avtorica v svojih delih problematizira tudi sodobno civilizacijo, dosežke in vrednote človeške družbe ter pod vprašaj postavlja monopol človeka nad umetnostjo. Soočenje narave in človeka, nagonskega in razumskega, lepega in grdega, Erosa in Tanatosa, v njenih delih vzbuja močne in prvinske čustvene odzive.

Čustva razumemo kot duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem. Slikarka namesto s telesnimi držami, mimiko, besedami in dejanji svoja čustva, torej tudi svoj odnos do sveta, izpove z likovnimi sredstvi. Gledalca pa izziva, da se na vizualne dražljaje in pomenske asociacije odzove z notranjim čustvenim doživetjem.


Monika Ivančič Fajfar


Razstavo pripravlja Galerija FDV v sodelovanju z avtorico.

O avtorici

TAJA IVANČIČ

Taja Ivančič (1977) je leta 2002 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu. Leta 1995 se je izpopolnjevala na Ecole Nationale Superieure des Beaux Arts v Parizu, leta 2001 pa na Indiana University of Pennsylvania v ZDA. Leta 2006 je magistrirala na ALOU v Ljubljani (mentorji prof. Bojan Gorenc, prof. dr. Nadji Zgonik in doc. mag. Borut Vogelnik). Redno razstavlja, za svoje delo pa je bila tudi nagrajena: 1. nagrada na XI. koloniji diplomantov ALU v Velenju (2000) in Sakaide Grand Prix 2004, Sakaide Civic Art Museum, Kagawa, Japonska (2004). Živi in dela v Ljubljani.