Klementina Golija in Klavdij Tutta

Galerija Krka Novo mesto / 6. junij - 27. avgust 2013

POKRAJINA V DVEH PREVODIH

Likovni jezik sprejemamo kot univerzalno govorico, vendar ima ta govorica številne dialekte, lokalne različice in osebne izgovarjave. Tudi skupno razstavo slik Klementine Golija in skulptoslik Klavdija Tutte lahko razumemo kot dvojezično pripoved o harmoniji sobivanja različnih umetniških medijev, pristopov, temperamentov, estetik in poetik.

Klementina Golija razstavlja dela iz zadnjih dveh serij. Ciklus Vmesni prostor se vsebinsko in likovno navezuje na predhodnega Uvid – Ok(n)o v dušo. Okno oziroma oko predstavlja vmesni prostor med notranjim in zunanjim, med fizičnim in duhovnim. Dvopolnost avtorica poudari s pripovednimi detajli, ki imajo izrazit simbolni pomen. Stilizirana podoba gore ne predstavlja le stične točke med nebom in zemljo, ampak je tudi metafora za prehod med materialnim in duhovnim. Podoba barke je most med kopnim in morjem in simbolno ponazarja prehajanje med trdnim (telesnim) in tekočim (čustvenim). Detajle mest, ki jih avtorica v kolažni tehniki aplicira na platno, lahko v odnosu do krajine interpretiramo kot razmerje med človekovim socialnim prostorom in njegovim individualnim občutenjem. Okrogline v kompozicijah pa vidimo kot oči, okna, line, kukala ali leče objektiva in jih dojemamo kot prehode med tukaj in onstran, kot ločnice med balastom materialnega in resničnim bistvom stvari.

Odnose med dvojnimi pomeni slikarka formalno izrazi z nanašanjem lazurnih in pastoznih barvnih plasti, teksturnih aplikacij, podob iz revij in časopisov ter avtorskih risb na svilenem papirju, ki jih kot nekakšne usedline vtisov iz zunanjega sveta in notranjih občutij nalaga na platno.Tehnika kolažiranja vnaša prostorsko in časovno komponento, obenem pa slikarki omogoča popolno kompozicijsko svobodo in nadzor.

Naplastenemu in navidez krhkemu platnu daje oporo čvrsta kompozicija, pogosto pa tudi monumentalni formati.Iskanje kompozicij je vselej zelo pretehtano. Pri tem se slikarka ne omejuje na posamezno sliko, ampak urejen sistem prenaša na celotne slikarske serije. Dosledna trodelna kompozicijska shema tako ponekod preraste v formo triptiha.Trije prostorski plani niso uporabljeni le kot osnova za perspektivično iluzijo, ampak nastopajo tudi kot opisovalci zgradbe sveta v filozofskem pogledu. Ponazarjajo fizično, čustveno in duhovno. Zlitje teh komponent Klementina Golija senzibilno zaznamuje s svetlobo, ki se materializira skozi prosojne nanose svetlih barv in strebrnkasto biserne odtenke.

Geometrijska risba na najnovejših delih vpeljuje ločitev racionalnega in emocionalnega. Vendar je čopič antena za prenos slikarkinega notranjega doživetja, zato se spreminjanje pritiska roke odraža v debelini poteze,kar geometrijski črti daje utrip življenja. Ravna linija, ki uteleša idejo razumske prizemljitve, torej nistrogo racionalna in brezosebna. Tudi v njej lahko zaslutimo enega od vmesnih prostorov,ki jih Klementina Golija raziskuje v tem ciklusu.

Klavdij Tutta ostaja zvest osebni mitologiji, estetiki in duhu Mediterana, kar dokazuje tudi naslov najnovejše serije Mediteranski svetilniki. Svetilnik v kontekstu njegovih del ni le pripovedni element ali krajinski poudarek, saj se njegova uporabna vrednost prepleta z bogato simbolno sporočilnostjo: je referenčna točka, ki označuje mejo med kopnim in morjem, a je tudi usmerjevalec in vodnik, razsvetlitelj v zmoti ter varuh pred nesrečo.

Navpična smer svetilnika in vodoravna linija morskega obzorja narekujeta enotno geometrijsko mrežo kompozicij, izmenjava barvnih ploskev horizontalno in vertikalno pa določa panoramske prehode med kopnim, morjem in nebom. K večji dinamiki pripomorejo izrisane diagonale ladijskih jader, nakazane poti svetlobnih žarkov in plovnih poti, pa tudi nešteto valovnic, krožnic in drugih organskih linij, ki imajo tako simbolne kot likovne pomene. Strogo razporeditev glavnih elementov rahljajo čipkaste linije, narejene z drobnimi točkami in črticami.

Klavdij Tutta je predvsem slikar in to ostaja tudi med ustvarjanjem tridimenzionalnih objektov. Ciklus t.i. skulptoslik nastaja sočasno s slikarskimi deli in je z njimi neločljivo povezan: kot slikar dvodimenzionalno platno razdeli na polja, ki se prostorsko poigrajo s pogledi od zgoraj, od spredaj ali od strani; kot kipar pa slike postavi v prostor in jih ovije okoli geometrijsko stiliziranih teles. Prehod iz ploskega v prostorsko napovedujejo slike, na katere avtor vključi reliefne dodatke v obliki poslikanih pravokotnih ploščic in zašiljenih paličic. Pravokotniki, krogi in elipse s platen se preoblikujejo v kvadre, krogle, valje in elipsoide. Nalepljene in naslikane vejice, ki jih avtor kot kompozicijske silnice uporablja tako na slikah kot na kipih, povezujejo oba medija in opusu dajejo avtorski pečat.

Zasnova ciklusa Mediteranski svetilniki je v primerjavi s starejšimi Tuttovimi deli bolj čista in odprta, avtor pa potencira značilno intenzivno paleto toplih barv. Barvni kontrasti in močna svetloba poživljajo stilizirano in tipizirano mediteransko krajino in vzbujajo občutja življenjske radosti, optimizma in neskaljene sreče. Pravljični pejsaži, polni lahkotne vedrine in neobremenjenega veselja do bivanja, se spajajajo z osebno mitologijo, ki jo Klavdij Tutta razvija že od začetka svoje ustvarjalne poti.

Način sestavljanja in poslikavanja lesenih skulptur podobno kaže humor, sproščenost in igrivost. Pisane objekte Klavdij Tutta gradi iz najdenih predmetov, kosov vejic in gradbenega lesa ter odpadnih materialov, ki mu vselej pridejo pod roke kot pravilni delčki sestavljanke. Te najdene predmete – objets trouvés – včasih z manjšimi posegi, rezanjem ali brušenjem nekoliko predela, da ustezajo kompoziciji. Končno podobo skulpturam pavselej daje slikarska obdelava površine.

Kolažirani detajli, ki prosevajo skozi tanek nanos barve, v delo Klavdija Tutte vpeljujejo motiv človeške prisotnosti. Na stotine obrazov pod barvnimi tančicami lahko interpretiramo kot element spomina in minljivosti časa. A podobe umrljivih posameznikov hkrati dokazujejo in obljubljajo trajnost generacij in rodov ter kulturne in duhovne tradicije.

Slovenski prostor se je v zgodovini umetnosti pogosto znašel na prepihu mediteranskega in kontinentalnega umetnostnega miljeja. To delitev lahko do določene mere uporabimo tudi pri primerjavi opusov Klementine Golija in Klavdija Tutte. Klementinino slikarstvo je bliže celinski melanholiji, vendar ga avtorica ne podredi otožnosti, ampak znotraj nje išče izraze filozofske občutljivosti in hrepenenja. Za Klavdija je značilna mediteranska vedrina, ki pa ni nikoli kričava in brezglava, ampak je optimistična v premišljeni zrelosti.

Čeprav oba upodabljata krajino, ki jo polnita s simbolnimi pomeni, jo vsak podaja na sebi specifičen način. Gre za umetnika, ki skupaj živita in delata, zato je posebej pomembno, da jima v takem življenjskem in ustvarjalnem bivanju uspeva, da ohranjata in vselej znova najdeta vsak svojo značilno izraznost, vsak svoj prav in vsak svojo posebno pot. To dokazuje njuno osebno in umetniško moč.

Monika Ivančič Fajfar

Razstavo pripravlja KUD Krka Novo mesto

O avtorjih

KLEMENTINA GOLIJA

KLAVDIJ TUTTA

Klementina Golija (1966) je slikarstvo študirala na Accademia di Belle Arti di Brera v Milanu, magistrska študija grafike in slikarstva pa je končala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjevala v Bostonu, New Yorku in Parizu. Doslej je imela 93 samostojnih in več kot 200 skupinskih razstav doma in v tujini, za svoje delo je prejela več nacionalnih nagrad, eno mednarodno nagrado in nagrado Mestne občine Kranj.

Klavdij Tutta (1958) je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral iz slikarstva in opravil podiplomski študij grafike. Imel je 219 samostojnih razstav in več kot 300 skupinskih razstav doma in po svetu. Prejel je številna domača in mednarodna priznanja za svoje umetniško delo, pa tudi priznanja za dolgoletno vodenje in organizacijo likovnih delavnic na Sinjem vrhu.

Živita in ustvarjata v Kranju.