Tekst v podobi Otvoritev v sredo, 11. januarja 2012, ob 18. uri  Tekst v podobi Razvoj govora, iznajdba pisave in izum tiska so bili pomembni civilizacijski skoki v evoluciji človeka. Povezani so z njegovo edinstveno sposobnostjo, da svoje misli in čustva izraža z znaki in simboli. Beseda in likovna podoba sta dve plati jezika – govorjeno besedo lahko prevajamo v oblike in slike, likovne podobe pa beremo z mislimi in jih opisujemo z besedami. Razpisana tema Tekst v podobi je od avtorjev zahtevala, da črko, besedo in tekst uporabijo kot element likovnega dela. Ustvarjalke in ustvarjalci so našli številne kreativne rešitve. Odkrili so dekorativno vrednost besedil, razvijali so vsebinske povezave med besedilom in sliko, raziskovali likovno vrednost tekstovnih znakov in interpretirali družbeno kritične vsebine. Pri tem so uporabili različne tehnike – akril na platno, grafiko, kolaž ter digitalne in mešane tehnike. Kritika družbenih razmer je Triptih Zdravka Červa. Avtor se slogovno napaja pri umetnosti ulice – izstopajo likovni elementi, značilni za plakate in grafite. Opazimo nizanje stereotipnih likov in vizualnih simbolov ter ponavljanje gesel, fraz in besed. Kaotična prenasičenost slik močno poudari misel o brezizhodno ponavljajoči se zgodovini. Družbeni angažma vsebuje tudi slika O ulici Sebastjana Popelarja. Dogajanje na sliki je z izložbenim oknom razdeljeno na dva prostora – na notranjost lokala in na ulico. Napisom na šipi, ki govorijo o sodobnosti in napredku (moda, evolucija), avtor preobrača pomen. Na ulici vidimo posledice vandalizma (ali morda revolucije) in nacionalne barve. Silhuete v sobi gledajo naravnost v nas, zato gledalci postajamo priče in sostorilci. Tatjana Potokar z delom Pogled pove namiguje na razpetost ženske med zunanjim videzom in notranjo senzibilnostjo, med javnim in zasebnim. To ponazori s kombinacijo dveh vrst tipografij – časopisnim naslovom nasprotuje ženstven rokopis. Iz časopisov izrezane podobe v praznino zazrtih manekenk dopolnjuje hitra, široka in čustvena poteza čopiča. Izbira rdeče barve ni naključje – to je barva življenja, krvi in ljubezni a tudi agresije, upora in revolucije. Razmerje med tekstom in vsebino s satiričnim preobračanjem pomenov pokažeta grafiki Sabine Šiler Hudoklin. Na grafiki z naslovom New York so pod napisom "original" pripeti vzorčni bankovci. Bega nas tudi napis New York, saj je na bankovcih za 1 dolar vendar (George) Washington. Moja lizika ima namesto sladkorne ploščice nekaj, kar spominja na kovinsko zobato kolesce. Otroški užitek lizanja sladkarije je tako absurdno spremenjen. Iskanje ravnotežja med tekstom v naslovu, tekstom na sliki, likovnimi elementi in vsebino je značilno še za dela Krili Ane Mamilovič, Standardizacija ne sodi v naravo Branke Ereš in Nemir Marije Kukovica. Z besednimi in likovnimi asociacijami ter kombiniranjem kolaža in slikanja so avtorice sestavile pomenske pare. Speča luna na zimskem nebu je delo Mete Kuplenik. Upodobljen je obris mesta, ritem stolpnic dopolnjuje ritem v svežo barvo vgraviranih besed. Besedici "piši" in "riši"se s ponavljanjem spremenita v onomatopoetski "ššššš". Na ta način avtorica v sliko vnaša zvočno podobo mestnega vrveža, ki prehaja v nočno tihoto, počitek in spanje. Razmerje med podobo in zvenom besede na grafiki z naslovom Zvok raziskuje tudi Tina Žvab. Podoba debla in beseda "zvok" na prvi pogled nimata nič skupnega, kar našo domišljijo sili k iskanju smiselnih povezav. Morda nas staro deblo z okroglo grčo spominja na flavto, morda nam obudi spomin na strah v samotnem gozdu, polnem nočnih glasov. Na sliki Ivje na besednem smetišču Branke Pirc vidimo, kako se zapis besede spremeni v samostojen likovni element. To delo pokaže tudi pomen naslova kot ubesedene vsebine slike. Likovno kopičenje besed lahko beremo kot kritiko površnosti medčloveških odnosov. Preveč je besed in premalo sporočila, izrečeno pogosto nekoristno obleži. Črna in bela poudarjata to nasprotje. Nekaj avtoric raziskuje oblike črk in številk, te oblike pa potem uporabi kot vodilni likovni element na sliki. Tak pristop vidmo na slikah Metro in Tekst v ... Jerce Šantej ter na sliki z naslovom Aspekta Katje Pibernik. Črke in številke so poudarjene z geometrijskimi oblikami, uporabo šablone ali z lepopisnim slogom črkoslikarjev. Na simpatičen in duhovit način se z oblikami teh znakov poigra Mojca Musar. Na sliki Mesto črk jih spreminja v hiše, mostove, tobogane, drevesa in ptice. Poosebljene črke in številke se sprehajajo, jezdijo, se vrtijo in potiskajo otroške vozičke. To sproščeno igrivost avtorica podčrta z dinamično kompozicijo in pisanimi barvami. Vesna Dujakovič je v domišljijsko pokrajino posadila Drevo abecede, na katerem so zrasle črke različnih oblik in barv, sedaj pa jih jesenski čas odnaša v daljavo. Motiv deluje kot poetična metafora. Pesniški in slikarski navdih sta izenačena in delo lahko razumemo kot (avto)portret slikarke. Kadar se črke ali besede ritmično ponavljajo brez sporočilnega namena, delujejo kot vzorec in tako dobijo dekorativno vlogo. Na takšen način je tekst uporabila Kristina Bevc. Na diptihu Sestri koščki besedila iz časopisnega papirja postanejo drobni laski, ki gradijo umetelni pričeski na glavah dvojičic. Dekorativne se nam lahko zdijo tudi zgodovinske pisave in pisave drugih kultur, ki jih ne znamo brati, nečitljivi rokopisi in izmišljeni vzorci, ki posnemajo ritem pisave. V tem primeru le ponavljajoče se oblike in enakomeren ritem izdajajo, da gre za pisavo, a morebitni vsebinski pomen zapisanega ne vpliva na našo interpretacijo slike. Takšna dela imajo večkrat eksotičen pridih. Slika Mozaik Rosine Curhalek posnema arhitekturni detajl iz arabskega okolja. Prav tako svojo interpretacijo arabske kulture z arabskimi črkami poudari Mihaela Prevejšek na sliki Ženska, na ozadju slike Prestrašena Egipčanka Vladimire Sumrek pa vidimo dekorativen vzorec iz izmišljenih hieroglifov. Monika Ivančič Fajfar |