Srečanja 2013: Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj

razstava Nagrajenca ZDSLU za 2013

Galerija dr. ceneta Avguština, Kranj / 16. 10.- 15. 11. 2013

Nagrado Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov podejuje za umetniške dosežke na področju likovnega ustvarjanja.Nagrada pomeni priznanje avtorju za njegovo dolgoletno delo in je slovesno podeljena v okviru Festivala unetnosti v Kranju. Po sklepu Umetniškega sveta ZDSLU je prejemnik Nagrade ZDSLU za leto 2013 akademski slikar in grafik Ivo Mršnik.

Lucijan Bratuš, predsednik Umetniškega sveta ZDSLU


Ivo Mršnik: Zapisi iz notranjosti

Razstava risb in grafik Iva Mršnika je pregleden izbor avtorjevih del zadnjih tridesetih let. Čeprav so motivi na prvi pogled raznoliki – od portetnih upodobitev in krajin do abstraktnih psihogramov (t.j. živih zapisov notranjih razpoloženj) – prepoznamo avtorjev značilen umetniški slog. Ta izhaja iz razumevanja risbe kot izrazila za osebna občutja. Spontano gibanje roke in sled, ki jo pušča za seboj, ponazarja miselni tok zavesti. Ta izraz iz modernistične literature, ki pomeni tehniko zapisovanja notranjega monologa, dobro opiše tudi Mršnikovo risbo.

Linije prikazujejo nevidno valovanje zračnih tokov, rišejo izohipse pokrajin ali ponazarjajo kožne teksture, vendar ekspresivnost risbe prevlada nad pripovednostjo. Raster črt je ponekod redkejši, drugje gostejši. S tem Ivo Mršnik plastično modelira površine in predvsem stopnjuje napetost. Organske forme, ki nastajajo na mestih, kjer se linije posebej zgostijo, avtor poimenuje zapredki. Iz teh zapredkov rastejo gmote oblik, se kopičijo hribovja, se rojevajo mistične pokrajine in kozmični svetovi. Valovnice, spirale in koncentrični krogi poganjajo gibanje. Nenehno porajanje in minevanje, gibanje in kroženje, vznikanje in umiranje linij in oblik ne ustvarja dinamike le na likovni ravni, temveč v dela Iva Mršnika vnaša sestavino časa.

Močan simbolni pomen imajo tudi žarki beline, ki ponekod ostro presekajo upodobljene pokrajine. Geometrijsko ravne linije delujejo kot protiutež organskim oblikam. So učinkoviti kompozicijski poudarki, hkrati pa ponazarjajo odnos med razumskim in čustvenim, med trdno materijo in neoprijemljivimi pomeni. Drevesa, ki zapolnjujejo horizont na bolj realističnih upodobitvah kraških pokrajin, učinkujejo podobno – kot ločnica in vez med nebom in zemljo. Ta občutek dvopolne razdeljenosti je posebej izrazit na strogo simetričnih delih. Abstrahirano pokrajino, ki prikazuje zrcaljenje neba v jezeru, lahko torej beremo kot ilustracijo platonistične misli o zrcaljenu Ideje v materialnem svetu. Na nekaterih delih se kot element razuma, ki naj uravnoteži razburkana čustva, pojavijo mreže oziroma koordinatni sistemi. Prav tako lahko motiv slike v sliki – sožitje dveh grafičnih plošč – interpretiramo kot odnos med vidno zunanjo pokrajino in notranjimi svetovi.

V brezkončnih duhovnih pokrajinah se naseljujejo znamenja osebne prisotnosti. Odtisi prstov in dlani lahko delujejo kot naključni madeži ali imajo vlogo osrednjega kompozicijskega elementa, a vsakič odpirajo vprašanje identitete. Prstni odtis je dobesedeno pečat avtorja, ki v svoja dela daje samega sebe. Vzorcu kože in črtni risbi je podoben tudi raster senc, ki nastaja na teksturiranih podlagah. Avtor včasih papir zmečka sam in tako dobi grobo, ekspresivno podlago. Včasih pa papirje, ki jih je mehko nagubala vlaga, najde med ostanki grafičnega procesa.

Idejo ponavljanja in množenja, ki je srž grafike, Ivo Mršnik stopnjuje z odtiskovanjem več grafičnih plošč na enem grafičnem listu. Še bolj njegovo konceptualno izhodišče pride do izraza pri uporabi serijskih materialov. Gre za dela, ki nastajajo na neumetniških podlagah, na "neskončnih" računalniških papirjih ter trakovih samolepilnih etiket. Njihov videz, ki spominja na filmski trak, opredeli slikovno zaporedje in tako vključi čas ter z njim tudi misel o začasnosti, spremenljivosti in minljivosti. Vztrajno, skorajda obsesivno zapisovanje notranjenega utripa na trenutke uide umetnikovemu razumskemu nadzoru in postane popolnoma impulzivno, zato je kontrastno likovnemu nosilcu. Ker le-ta v svoji osnovni uporabni vrednosti pripada mrtvemu stroju, je človeška energija avtorjeve umetniške intervencije še bolj izrazita.

Vsaka razstava del Iva Mršnika je edinstvena prostorska postavitev. V galeriji njegova dela, poprej stisnjena v grafični preši, zložena v mapah in snopičih, nakopičena v nepreglednih stolpičih in utesnjena v ateljeju, kjer zaradi avtorjeve delovne vneme vseskozi zmanjkuje prostora, zadihajo, zaživijo in neposredno spregovorijo. Pomembni so tudi naslovi del, s katerimi avtor ubesedi nemalokrat poetično razpoloženje.

V delih Iva Mršnika se premišljeno in nadzorovano nenehno izmenjuje s spontanim in nenačrtovanim. Črte – sledi roke – so likovni in vsebinski znaki za avtorjevo doživljanje, so fragmenti njegovih misli in občutenj. Odsotnost barv in redukcija likovnih elementov pomeni skrajno koncentracijo izraza v črti in teksturi. Prefinjena osebna risba nam tako v polni meri odkriva Mršnikovo neizmerno čustveno in intelektualno občutljivost.

Monika Ivančič Fajfar

Razstavo pripravlja Likovno društvo Kranj v sodelovanju z Zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov.

o avtorju

Ivo Mršnik

Rojen je 20. junija 1939 v Knežaku pri Ilirski Bistrici. Leta 1968 je diplomiral na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Istega leta se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Vič v Ljubljani, hkrati pa do leta 1970 nadaljeval s študijem slikarske specialke pri prof. Maksimu Sedeju. Zatem je nadaljeval tudi študij grafične specialke pri prof. Riku Debenjaku in prof. Marjanu Pogačniku. Na grafični specialki je diplomiral leta 1972, na slikarski pa leta 1975 pri prof. Gabrijelu Stupici. Od leta 1978 je bil zaposlen na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od 1998 kot redni profesor za risanje in grafiko z metodiko. 1. oktobra 2005 se je upokojil. Decembra 2011 muje Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužni profesor UL.